Zgodba sledi zemljevidu klasične zgodbe o rdeči kapici, vendar z vidika divje duše, ki se ne bori proti neznanemu in prepovedanemu, pač pa to zaobjame, ker ve, da je vse del njene divje narave.
Če nas je klasična zgodba svarila pred odhodom v gozd nas ta zgodba vabi vanj, saj je prepričana, da se tam življenje šele začne. Arhetipski jezik zgodbe jo umešča iznad linearnega časa in klasičnih procesov odraščanja. Deklica je lahko mlado dekle, ki je s svojo prvo mesečno krvjo komaj vstopilo v odraščanje, lahko pa je že mlada ženska, ki išče svojo avtentično moč. Lahko pa je tudi ženska v zrelih letih, mati, katere otroci so odrasli, ki se podaja v gozd, da se seznani in oplemeniti s svojo močjo. Zato ni nikoli prepozno za pot v gozd. Tako je tudi starka le vidik modre žene v vsaki izmed nas. Ženska, ki ni podlegla pričakovanjem družbe, ki živi odmaknjeno, samozadostno življenje, s kilometrino prehojene poti divje duše. Ona, ki ve. Volčja kapica se dotika vidika trojne boginje, vse od deklice, ki se ji odpirajo neskončne možnosti porajanja sebe, do matere, ženske ustvarjalke, ki se uči odgovornosti, ter do starke, ki je brezkompromisno utelešenje ponotranjene modrosti, oziroma tistega, kar je najbolj napolnjevalo njeno življenje. Čeprav je poudarek na odraščanju deklice, zgodba kliče tudi vidik starke v nas samih, v ponotranjenje osebne moči ter v predano mistično življenje. Zato nam zgodba ne glede na starost, odpira vrata, da vse starosti, kot arhetipe nosimo v sebi in se premikamo iz enega vidika do drugega, v različnih življenjskih izkustvih in spoznanjih. Kot divje duše smo brez starosti.
Zato nikoli ni prepozno za pot v gozd. Oziroma raje; v gozd se je treba vračati vedno znova in znova…
Pokukajte v knjigo: Volčja Kapica vpogled
